• domov
  • Aktivizem
  • Včasih je delala na kmetiji, danes je veganka: ”Materinstva nikdar ne bi smeli zlorabljati”

Včasih je delala na kmetiji, danes je veganka: ”Materinstva nikdar ne bi smeli zlorabljati”

Besedilo je napisala Jessica Strathdee za Mothers Against Dairy.

Februarja leta 2013, sva se s partnerjem preselila v West Canterbury na mlečno kmetijo, kjer sva delala s čredo približno 600 krav. Moj mož je bil drugi najpomembnejši delavec na kmetiji, sama sem delala pri molži krav in hranjenju teličkov medtem, ko sem še študirala.

Ko sem tisto leto pričela z molžo krav, so potekali zadnji meseci sezone preden krave čez zimo čaka presušitev. Ker niso imele veliko mleka, je molža trajala le okrog 2.5 do 3 ure. Spominjam se, da sem do krav čutila neke vrste ponos, solidarnost, celo sestrstvo. Bilo mi je v čast, da sem lahko ravno jaz tista, ki se ji zaupa rokovanje s tako privatnimi deli njihovih teles. Resnica je seveda ta, da v živinoreji noben reproduktivni organ živali ni spoštovan kot privatni ali celo kot del telesa, ki pripada živali sami. Pričele so se kotitve. Vedela sem, da morajo krave roditi, da dobijo mleko. Nisem se pa zavedala dejstva, da so ta majhna bitja odvzeta materam skoraj takoj po rojstvu. Na moje prvo jutro sem stala v ledeno mrzlih boksih, kjer so zaprti drobni telički. Bili so popolnoma strti. Bili so še mokri od poroda, z njih so še bingljale krvave popkovine. Kravam, ki so povrgle v snegu, so mladičke odnesli v trenutku, še umiti jih niso smele. Drobne teličke se hrani dvakrat dnevno na cevko, štiri dni. To poteka tako, da se v njihovo grlo grobo potisne cevka, ki sega v njihove drobne želodčke. V njih se vlije liter mleziva. To je na pogled zelo travmatičen prizor, ne morem si niti predstavljati kako se šele občuti. Njihova uboga mehka, drobna usta in grlo bi morala sesati majhne količine maminega mleka. Kako zelo boleče mora biti prisilno hranjenje na cevko. Ni redkost, da se cevka nepravilno porine v njihova pljuča in se en dan stari mladički utopijo v mlezivu, ki jim teče iz noskov medtem, ko se kakšno minuto davijo. Ko se to zgodi, je mladiča potrebno vreči na velik kup ostalih mrtvih teličkov. Ker v vrsti čaka še cel kup prestrašenih in jokajočih mladičev, nimaš časa za kaj drugega kot enostavno delovati po avtomatskem sistemu. Moj bog, v kakšno otopelost sem se prisilila.

V sezoni teličkov sem delala vsak dan, več kot tri mesece, brez prostega dneva. Ostali delavci so se borili, da bi nekako prebili svoj 16 ali 18-urni delovnik s skrajšano malico, saj je bilo dela enostavno preveč. Takšen tempo je botroval k otopelosti delavcev in k izgubi vere, da smo dobri ljudje. Dva tedna sem jokala vsak dan, ko sem zmrzovala z jokajočimi drobnimi telički, ki so umirali okrog mene od bolezni in – prepričana sem v to – zaradi šoka in zlomljenega srca.

Obupane in žalujoče matere so iz molže hodile na pašo mimo boksov, v katerih so bili zaprti njihovi mladiči.  Matere so stale ob ograji in jokale za svojimi mladiči, lahko so jih videle, slišale njihove obupane krike, niso pa se jih mogle dotakniti ali potolažiti.

V prvih dneh mojega dela v boksih pri mladičih, sem se prvič v življenju začela zavedati od kod prihaja mleko, ki sem ga mesec prej še tako ponosno kupovala. In kakšna je bila cena tega mleka. Kako sem bila lahko tako naivna? Tako slepa? Tako prekleto neumna?!

Prvo jutro v boksih sem vedela, da se nikdar več ne bom dotaknila mleka in mlečnih izdelkov. Vendar nisem prenehala z delom. Še zdaj ne morem razložiti zakaj sem potrebovala toliko časa, da sem pustila to delo. Bila sem zmedena in preveč obremenjena s skrbmi kako bom preživljala lastno družino. Bilo je narobe, zdaj to vem. Grozljivo je izreči te besede, vendar sem se po prvi sezoni teličkov utrdila in v glavi utišala vse misli, ki so spraševale kaj doživljajo ta drobna bitjeca. To je bil edini način, da sem zdržala to delo. Zagrabila sem jih za vrat in jih s silo potiskala v plastične tube in gumijaste seske. Moraš jih prisiliti, saj je tak način prehranjevanja za njih popolnoma nenaraven in tuj, naučiti jih je potrebno, da mleko prihaja iz teh plastičnih naprav in ne iz mehkih, toplih teles njihovih mater.

Mleko, ki so ga mladiči dobivali je bilo predvsem krvavo, mrzlo mleko krav, ki so trpele za mastitisom in so bile polne antibiotikov, zato se ga ni moglo prodajati. Takšno mleko je stalnica za prehrano telic, ki jih na mlečni kmetiji gojijo za bodoče mlekarice ali za tiste mladiče, ki jih gojijo za meso – teletino. Zelo redko se zgodi, da telički dobijo mleko, ki je zdravo za njih, to se po navadi zgodi le takrat, ko na kmetiji ni dovolj ”bolnega mleka.”

Bila sem tako izčrpana od tega dela, fizično in psihično, da sem si oddahnila, ko je končno prišel tovornjak, ki je nekaj teličkov naložil in odpeljal v klavnico. To je zame pomenilo malo manj dela in pritiska v tistem trenutku. Kako zelo se sramujem, ko pišem te reči.

Nekako sem se prebila skozi prvo sezono na kmetiji in z mesecem marcem je prišel moj čas, da zanosim. Končno sem zanosila, po dveh letih truda. V prvih šestih mesecih nosečnosti mi je bilo izredno slabo. Imam nejasne spomine kako stojim v prostoru za molžo in jočem od slabosti. Vse te vonjave so me ubijale, s težavo sem stala in iz krav, ki sem jih molzla, jemala črpalke za mleko. V tistih ranljivih in nesrečnih trenutkih sem prvič razumela kaj morajo ponovno pretrpeti vse noseče krave, ki so stale z mano v prostoru.

Noseče ženske ne smejo delati s telički, saj lahko nekatere bolezni poškodujejo fetus. Naslednjo sezono sem si tako lahko oddahnila, da nisem več opravljala kmečkih dolžnosti v boksih medtem, ko sem postajala vse večja in večja v trebušnem predelu…

Ko se je rodil moj sin, se je pričel začaran krog plenic in dojenja medtem, ko sem se še vedno skušala prebiti skozi študij. V tistem obdobju nisem polagala nobene pozornosti na to kako zadeve potekajo na kmetiji. Vsak dan sem se skušala nekako prebiti čez dan in poskrbeti, da je na mizi hrana, ko skozi vrata stopi moj nesrečen in izčrpan mož. Ko si žena kmetovalca, ki dela v mlečni industriji, je to skoraj tako kot, da bi bila mati samohranilka. Partnerja namreč skoraj nikdar ni doma in kadar je doma, je vedno zelo vzkipljiv in hudo potreben spanca in hrane. Po prvem dnevu rojstva najinega sinka (po treh dneh poroda) , se je moj mož že naslednji dan vrnil k delu na kmetijo.

Ko je moj sin dopolnil leto in pol starosti, sem ponovno pričela delati s telički – četrto sezono. Takrat sem se zbudila in se prvič zavedala kako živim in na kak način točno plačujem svoje položnice.

Matere so rojevale pod mojim oknom, vso noč sem poslušala njihove stoke zaradi porodnih bolečin. Nato sem jih opazovala kako so ljubeče umivale svoje mladičke, jih kopale v ljubezni, dokler ni prišel moj mož s traktorjem in kletko, ter vzel njihove otroke za vedno. Zaradi žalovanja sem takrat skoraj izgubila pamet. Nisem mogla verjeti za kašna dejanja sem bila sokriva, pred kakšno zlobo sem si zatiskala oči in srce ves ta čas.

Ponovno sem vsak dan jokala in tokrat celo kričala na delavce in voznike za klavnice. Kričala sem, da se bodo cvrli v peklu za vse kar počnejo. Kaj pa vse tisto kar sem počela jaz? Postala sem čustveno neuravnovešena in celo samomorilska. Te izredno težke in črne čase v mojem življenju sem lahko preživela samo zato, ker sem se pridružila Facebooku in se za pomoč obrnila skupini za pravice živali. Niti moja neprimerljiva ljubezen do lastnega sina me ne bi mogla obdržati na tem svetu, ko sem končno odprla oči za vso grozoto, ki se je dogajala na tisti kmetiji. Za grozoto, ki sem jo povzročala sama.

Vedela sem, da moram zapustiti kmetijo. Bila sem celo pripravljena zapustiti svojega partnerja, ljubezen mojega življenja, s katero sem preživela 16 let. Očeta mojega otroka. Zapustila bi ga, če ne bi želel oditi iz te kmetije, kajti tam sem zagotovo izgubljala pamet. Na srečo mi je povedal, da je tudi sam tako zlomljen in nesrečen, da ne bi zdržal še ene sezone dela na mlečni farmi. Bila sem tako olajšana in menim, da mi je spoznanje, da odhajam iz tega pekla, pomagalo odpreti srce in videti opustošenje za katerega sva bila oba sokriva.

V tistem času sem postala aktivistka za živali in s partnerjem sva se oba odločila za veganski način življenja.  

Ko sem zapustila kmetijo so vsi menili, da bom praznovala ta korak. Vse kar sem lahko v resnici čutila je bila krivda, sram, in žalost. Ni bilo praznovanja ali sreče, saj sem vedela, da sem zapustila vse matere in njihove otroke na tisti farmi in vedela sem kakšna je njihova usoda. Usoda za katero sem bila kriva tudi sama. Prejemala sem denar od tega, da so bili mučeni in njihova življenja uničena.

V kmetijo sem se vselila kot nevedna porabnica mesa in mlečnih izdelkov, štiri leta kasneje sem jo zapustila kot mati, veganka in aktivistka, ki vidi svet tako zelo drugače. Moj svet je poln bolečine vsakič, ko vidim rejne živali (ker živim na podeželju, je to vsak dan). Zame so to mrtve živali, ki hodijo. Njihova življenja so le hitro odštevanje do pištole ali noža v klavnici. Dan, ko izgubijo svoje otroke je dan, ko izgubijo svoje srce, svoje življenje.

Pred tem nisem bila velika ljubiteljica živali. Čudovita in ironična stvar je, da je v meni zaradi bivanja na kmetiji in trpinčenja krav, zrasla ogromna ljubezen do vseh živali. Njihova veličastnost in nedolžnost me je povsem prevzela in želim si, da bi lahko zaščitila vse in jim dala svobodno življenje, ki si ga tako zelo zaslužijo. Prav tako kot mi vsi.

Imam še veliko več grozljivih zgodb, ki bi jih lahko povedala: na primer prestrašene matere na tleh molzišča, ki so preveč izčrpane, da bi lahko vstale; mlade matere, katerih vime so prevelike, da bi nanje lahko pritrdili orodje za molžo in so zato poslane v klavnico; krave, ki so umrle na molzišču, ker je nevihta ustavila elektriko in so tam ostale ujete ter rojevale svoje mladičke, ki so padli meter globoko na betonska tla; mlada krava (telička, še neodrasla), ki je sama rojevala več dni in več noči, v njej je tičal mrtev mladič, prevelik za porod. Po več dnevih so končno poklicali veterinarja, nič prej..

Lahko bi še nadaljevala z zgodbami vendar je največja grozota to, kako banalno in rutinsko delujejo te reči, ko delaš tam. In grozota je, da se to vse dogaja zaradi tega, ker se ljudje odločajo, da bodo gledali proč in kupovali ter uživali mleko in mlečne produkte. Grozota je, da potrošniki obsodijo druge matere na življenje polno trpljenja in nepredstavljive izgube samo zato, da jim lahko ukrademo mleko, hrano njihovih dojenčkov. In nato ukrademo še njihove novorojene otroke.

Veliko sem jokala medtem, ko sem pisala te besede. Če ste jezni name ali čutite potrebo po tem, da me obsojate prosim vedite, da me nikdar ne boste obsojali tako neprizanesljivo kot se obsojam sama. Nikdar. Zavedam se kako zelo nisem želela pisati tega. Ampak zdaj, ko sem, imam upanje, da bodo moje besede spremenile srce vsaj ene osebe, preprečile bolečino vsaj ene živali in pomagale zbuditi svet v resnico, katero na neki stopnji poznamo vsi; materinstva ne bi nikdar smeli zlorabljati.

Jessica Strathdee s sinom

PRIJAVITE SE NA NAŠE NOVICE