• domov
  • Ljudje
  • Intervju z Mirjano Mulec iz Nikine Prijazne vasi

Intervju z Mirjano Mulec iz Nikine Prijazne vasi

Prosim predstavi se našim bralcem – kdo je Mirjana?

Ponosna ”Prlečka” iz Ljutomera, trenutno živeča v Prekmurju, na Goričkem. Najraje sem v družbi najčistejših in iskrenih bitij – to so zame živali in otroci. Izjemno me bolijo krivice, ki se dogajajo nedolžnim. Moji terapevti so vrt, planine, živali, morje, gozd in reka Mura. Rada obiskujem koncerte, potujem in raziskujem predvsem nekomercialne kotičke v naši prelepi Sloveniji, zelo pa me fascinira vzhodna Evropa. Baterije si najraje napolnim v planinah. Nabiram divje rastline in iz njih večkrat tudi rada kaj pripravim, še posebej pa jih rada predstavim ljudem in jim dam vedeti, da ni nikakršen bav bav (marsikdo ima neko fobijo pred divjimi rastlinami) če uživajo marjetice, trobentice, vijolice, ker so divje rastline še posebej zdravilne, bolj kot solata, ki jo vzgojimo na vrtu. In zastonj.

Sem dolgoletna aktivistka in prostovoljka našega pomurskega društva Društvo za zaščito živali Pomurja, katero deluje od leta 2006 in se dnevno trudimo za izboljšanje življenjskih pogojev živali. Smo vsakodnevno na terenu, predstavljamo se po stojnicah, kjer tudi zbiramo donacije, predavamo po šolah, vrtcih, zavodih.

Ker je tudi narava moja prijateljica in mi ni vseeno kaj ji človek počne – pogosto tudi povsem nenamerno, sem s prijateljico Niko Škof in drugimi somišljeniki oblikovala iniciativo Rastišče, ki ji rečemo tudi poligon za zelene ideje. Tukaj smo zato, da pomagamo s koristnimi napotki o tem, kako lahko vsak izmed nas z majhnimi spremembami v svojem vsakdanjem življenju dnevno prispeva k zmanjšanju onesnaženosti okolja. Delujemo na področju ozaveščanja o alternativnih življenjskih praksah saj se zavedamo, da ljudje potrebujejo informacije in podporo na poti do zelenih in odgovornih sprememb. Poudarjamo, da imamo kot potrošniki možnost izbire in da s svojo odločitvijo o tem kaj kupujemo in česa ne, dolgoročno vplivamo na ponudbo na trgovskih policah. Poudarjamo tudi ponovno uporabo, organizirali smo že več izmenjevalnic oblačil, knjig, otroških igrač in pripomočkov, v času pusta pa pustnih mask. Pripravili smo izdelovalnico hotelov za žuželke, domačih čistil, v decembru zavijalnico daril na trajnostni način. V maju bo super zanimiva delavnica izdelovanja domačih veganskih mil. Trenutno pa je naš največji projekt ReCikel. S projektom, s katerim ozaveščamo o pomenu ponovne uporabe in zelene ponudbe v lokalnih okoljih, smo začeli na dan zemlje. Skozi projekt bomo vzpostavili PRVO TRAJNOSTNO IZPOSOJEVALNICO KOLES v Pomurju. Prvi korak projekta je Zbiranje koles za akcijo R E C I K E L, ki jih bomo popravili in ponovno uporabili v izposojevalnici koles. Kolesom tako dajemo možnost, da namesto odpada postanejo priložnost.

Če vas zanima karkoli v zvezi z našim delovanjem ali našimi aktivnostmi, nam pošljite zasebno sporočilo na Facebook strani Poligon Rastisce.

Zakaj si se odločila za veganstvo?

Kot otrok sem oboževala živali. Pri babici v hlevu sem ždela pri pujsih in kravah ure in ure in se z njimi pogovarjala. Hlev je spet bil prazen in spet poln… Tako se je nadaljevalo. Ne vem zakaj, ampak nikoli se nisem vprašala kje so. Vem pa, da sem večkrat mamo vprašala zakaj jemo meso. Odgovorila je, da nekatere živali zato pač so, da jih jemo in da ne moremo brez mesa. Grozno, kako starši zatrejo svojim otrokom neke občutke, prepričanja, ko globoko v sebi vedo, da to ni prav. Občudujem otroke, ki se že v zgodnjem otroštvu odločijo narediti temu konec in se uprejo. S tem prepričanjem  sem živela leta in leta. Po 20. letu starosti, ko sem študirala v Mariboru ekonomijo in se zraven gradiva jokala, da se moram učiti snov, ki me niti malo ne zanima, sem zmeraj razmišljala kako bi lahko pomagala živalim. Ko sem se vrnila iz Maribor, sem se vpisala v lokalno društvo, kjer sem začela kot prostovoljka in tu sem še zdaj, več kot 10 let  in to je bilo to, kar sem res čutila (in še vedno…), da bi rada počela v svojem življenju. Nosila sem majico z napisom “rada imam živali”, a še vedno sem jedla meso. Počasi sem raziskovala kaj se vse dogaja z živalmi, katerih meso in ostale produkte uživamo ljudje. In me je zadelo… Vedno znova in znova sem se počutila kot hipokrit: “Rešuješ pse, mačke, ješ pa kokoši, krave, pujse. Kako lahko potem rečeš, da imaš rada živali!? Ali imaš rada VSE ali nimaš. Odloči se zdaj.” in potem sem prenehala jesti meso. Moram odkrito reči, da sem meso jedla izjemno rada, zato sem prepričana, da ga prav vsak lahko preneha uživati. Nadaljevala sem z vegetarijanstvom in to z oznako BIO, ker sem verjela v pravljice, da je teliček ob mamici, da kokoške živijo srečno in se jim ne odvzame življenje, ko jim nesnost jajc upade. En dan sem šla do lokalnega ekološkega kmeta po jajca. Spraševala sem ga glede mleka, jogurta, sira, ker sem hotela slišati od njega, da se kravam lepo godi na bio kmetijah, pa je rekel: “Hahaha. Od kod pa bi potem mi mleko imeli za potrošnike? Pa v takih količinah? Ja logično, da telička ločimo od matere. Moški telički gredo v klavnico, punčke pa privežemo vstran od mamic ali jih damo v posebne bokse kjer počakajo, da malo zrastejo nato živijo podobno življenje kot njihove mame – uporabljene bodo za svoje mleko. “Takrat sem postala veganka. Pogledala sem še video od Gary Yourofskega (Najpomembnejše predavanje, ki ga boste kdaj videli) in vedela sem, da hodim po pravi poti, nihče me ne bo več prepričal v nasprotno. Še en prizor, ki ga nikoli ne bom pozabila – šla sem na ekološko kmetijo po sadje in zagledala v majhni leseni loputi miceno teličko, žalostno da bolj ne mora biti. Jokala je. Bila je ločena od mamice. Mamica je umrla. Ker ni več imela toliko mleka kot bi industrija hotela, je bila odpeljala v klavnico. Takrat sem vedela, da je to ena in edina prava pot – veganstvo.

In ni lepšega, ko si iskren do sebe, ko lahko opozarjaš na krivice, ki se drugim dogajajo. Včasih sem bila tiho, a v sebi nesrečna, kar ni ok. Če vemo, da nekaj ni prav, moramo povedati na glas. Zato me je vedno bolj motilo, da smo v društvu premalo opozarjali na  zlorabe povezane z rejnimi živalmi. Dala sem pobudo, da smo začeli s predavanji in dogodki v Pomurju, povezanimi z veganstvom in različnimi gosti, ki so predavali. Tudi po lokalni televiziji in radiu. Večkrat sem tudi svoje veganske recepte delila v lokalnem časopisu Vestnik. Po predavanjih, ki smo jih organizirali skupaj z Društvom za zaščito živali Pomurja in Pomurskimi vegani (skupino smo takrat ustanovili skupaj z Vitomirjem Horvatom in ostalimi prijatelji, ki so želeli ozaveščat) so vedno bile veganske zakuske. Na največjem kmetijskem sejmu v Sloveniji, AGRA, smo degustirali vegansko zaseko, delili letake o pravicah živali, o prehrani, etiki… Začeli smo tudi kuhati veganski bograč na tradicionalni Bogračiadi v Murski Soboti. Sedaj nas že kar sami organizatorji povabijo, ker se jim zdi zanimivo, da kuhamo tako okusen bograč. Ljudje nanj vedno čakajo v vrsti. Kuharji, kateri kuhajo klasičnega že leta in leta pravijo: “Svaka čast. Odličen in kot bi bil pravi.” Saj tudi je pravi, taki kot mora biti, brez trpljenja in s polno mero ljubezni 🙂

Ker problematiko s psi in mački v društvu še nekako gre reševati in je ogromno srečnih lepih zgodb, pri rejnih živalih žal ni tako. Ko se odzovemo na prijave, da je pes na kratki verigi ali v premajhnem boksu, zanemarjena, garjava mačka, včasih pogledamo v hlev in tam vidimo ta bitja, za katera se nihče ne postavi, nihče ni njihov glas, ko so tudi one na prekratki verigi, pujsi v kletkah, na trdnih betonskih tleh, brez nastilja, brez možnosti gibanja, zasužnjene krave in bikci, telički ločeni od mamic na kratki verigi ali v boksu, da se ne morejo premikat, kunci v premajhnih kletkah, brez sena in vode, zaprte in osamljene ovčke, koze… In so pozabljene… Daleč od oči. Na tisoče in tisoče zlorabljenih in pozabljenih. Žal jih fizično ne moremo rešiti, le kam z njimi? Ne preostane drugega, kot ozaveščati, dan za dnem, ozaveščati in govoriti kaj se vse dogaja za zidovi in da je potrošnik krivec za usode teh živali. Ja, lahko preprečimo to s tem, da postanemo vegani in na svetu ne bo več toliko teh nedolžnih bitij. Smo še vedno mnenja, da je ozaveščanje najboljša rešitev. Če predstaviš problem ljudem, seveda  mora biti tudi rešitev. Zato sva skupaj s Ksenijo Vesenjak iz Zavoda Koki takrat ustanovili Fridino domačo kuhinjo, kjer smo vsakodnevno objavljali veganske recepte na spletni strani in Facebook strani. To je bilo v sodelovanju z našim društvom,  z Društvom za zaščito živali Pomurja. V tem obdobju sem spoznala prečudovito osebo Jasmino Hrastovec, katera na vsakem koraku opozarja na zlorabo, ki jo povzroča človek in je tudi odlična kuharica. Skupaj smo izdali knjigo Pomladna Frida (knjigico z veganskimi recepti), katero smo tudi promovirali in tako širili resnico. Resnico, ki je ljudem skrita. Goste smo vsakič pogostili z zelo okusno hrano. Naše poti so se kasneje ločile (in prav je tako, čim več takih podobnih projektov. Naj le rastejo.) in skupaj z Jasmino in ostalimi veganskimi dušicami smo ustanovili vegansko spletno kuharico Nikina kuhalnica, imenovani po naši rešeni kravici Niki. Nikina kuhalnica kuha in meša zdrave, življenju prijazne, pisane sestavine in jedem dodaja vso ljubezen sveta. Združuje generacije in povezuje različna obdobja ter jih skupaj kot celoto popelje v usklajeno zgodbo radosti, ljubezni in veselja. In ta zgodba se piše za svetlo prihodnost. Živimo in pustimo živeti.

Nam lahko predstaviš Nikino Prijazno vas – kdo je ustanovitelj in kako je nastala?

Nikina Prijazna vas je zeleni, s soncem obsijan majhen košček našega planeta, na katerem živijo rešene rejne živali. S svojim svobodnim življenjem, brez izkoriščanja, nam pomagajo z ozaveščanjem o tem, da so tudi ona čuteča bitja, ki so del naših življenj. Niso hrana, ampak naši prijatelji. Trudimo se ljudem dopovedati, da je živinoreja eden glavnih krivcev za onesnaženje okolja. Obdelovalna zemlja, ki je sedaj namenjena pridelovanju hrane za rejo živine, bi nahranila ljudi na vsem planetu in nihče ne bi bil lačen. Ne bi se uničevala podtalnica, ne bi umirale reke in morja, deževni gozd…. Na kratko: prekinili bi nepotrebno trpljenje živali in uničevanje našega edinega doma – Zemlje. Nikina Prijazna vas je neprofitni zavod, center za ozaveščanje.

Z ljubeznijo in z veliko mero entuziazma smo zavod Nikina Prijazna vas ustanovile: Jasmina Hrastovec, Petra Gjureč, Tamara Zupe in jaz. Imele smo tudi močno podporo našega Društva za zaščito živali Pomurje.

V osnovi je Nikina Prijazna vas nastala kot dom rešenih kravic Nike in Mame, pujs Pepe in Rozi, ki so izgubile začasni dom. Kot vse, se je tudi to zgodilo z razlogom. Iz tega smo razvijale našo idejo o ozaveščanju v tej obliki, kot je sedaj.

Kdo so trenutni prebivalci Nikine prijazne vasi? Lahko z nami deliš kakšno zabavno anekdoto?

Njeni prebivalci so kravici Nika in Mama, pujsi Pepa in Rozi, kokoške Klara, Štefka in Ančka, kozliček Srečo in kozica Tinka, ovčki Pika in Lili, želvice Hilda, Liza, Lizika in Viktor ter muc Poldi. Morda bo zgodba o selitvi Rozi iz njenega začasnega domovanja v Nikino Prijazno vas precej smešna in zanimiva. Vendar ne za nas in Rozi. Gledalci bi se pa zelo zabavali ob opazovanju nas. Dva dni smo jo prijazno vabili na prikolico. Nikakor ni hotela na njo. Prišla je do polovice, naprej pa ne. Nekako nam jo je končno uspelo zvabiti na njo. Hitro smo prikolico pokrili s paletami in se posedli na njo, da ne bi skočila preko stranic. No, tu je bilo za gledalce zabavno videti, kako nas je Rozi premetavala na paleti. Poskakovali smo kot žogice, dokler nam ni uspelo pritrditi vrvi preko teh palet.

Kakšne so želje za prihodnost tega projekta, kje vidite Nikino prijazno vas?

Iz namestitve v novem domu za rešene živali se je razvil projekt, ki  je prerasel v nekaj zelo velikega in obsežnega. V osnovi je naš namen ozaveščanje o življenju rejnih živali brez izkoriščanja in o varovanju našega okolja. S tem posledično skrbimo tudi za kvaliteto življenja ljudi.

V tem trenutku se ukvarjamo poleg vseh dejavnosti še s skrbjo kako zbrati sredstva za odkup posestva, ki je dom številnim rešenim živalim.

Z različnimi delavnicami in sodelovanjem z lokalno skupnostjo, občino, šolami in vrtci, bomo delali naprej na začrtanem ozaveščanju.

S knjigo Zgodbe iz Nikine Prijazne vasi, ki smo jo izdali v samozaložbi, želimo širiti ljubezen do živali in hkrati zbrati nekaj sredstev za odkup posestva.

Želimo pritegniti čim večje število ljudi, ki bi skozi ta projekt spoznali kako pomembno je naše poslanstvo za prihodnost našega planeta. Da bi spremenili odnos do živali in narave.

In nazadnje – kako lahko ljudje pomagamo živalim v Nikini Prijazni vasi?

Ljudje lahko pomagajo na različne načine in sicer z donacijami, nakupom knjige Zgodbe iz Nikine Prijazne vasi, botrstvom, puzzli, materialnimi sredstvi (les je najbolj dobrodošel oziroma se dogovorimo sproti glede na trenutne potrebe), z delovnimi akcijami, hrano za živali (zelenjava, sadje, seno). Vse informacije glede donacije, knjig, puzzlov in botrstva, najdete na naši spletni strani: Nikina Kuhalnica.

PRIJAVITE SE NA NAŠE NOVICE