• domov
  • Ljudje
  • Ekskluzivni intervju: Bojan Labović o svojem filmu Bik in o živali, ki ga je navdihnila zanj

Ekskluzivni intervju: Bojan Labović o svojem filmu Bik in o živali, ki ga je navdihnila zanj

Bojan Labović je slovenski režiser in scenarist, ki je ustvaril že vrsto dokumentarnih filmov, televizijskih oddaj, reklam, nadaljevank , namenskih filmov in ob tem režira tudi v gledališču.

Bojan Labović
(Fotografija: Irena Herak)

Z nami je spregovoril o svojem kratkem igranem filmu z naslovom Bik. Idejo za film je Bojan Labović dobil ob dogodku, ko je iz mariborske klavnice zbežal bik, kar je anonimna oseba iz bližnjega stanovanja tudi ovekovečila s posnetkom na telefonu. Premiera filma Bik je v polni dvorani potekala 20. maja v Mariboxu. V filmu spoznamo Milana Vebra, 40 letnega brezposelnega likovnega pedagoga, ki je že nekaj časa brez službe in mu kronično primanjkuje denarja. Živi v poceni najeti garsonjeri nekdaj žive delavske četrti industrijskega mesta ter se počuti premlad, da bi se postaral in prestar, da bi začel znova. Vse do trenutka, ko nekega jutra po prekrokani noči hoče odpreti konzervo govejega golaža. Takrat skozi okno zagleda na ulici bika. Tistega bika, ki je pravkar pobegnil iz klavnice.

Premiera filma Bik v Mariboxu
(Fotografija: Branimir Ritonja)

Inspiracija za vaš film je bil posnetek bika, ki je zbežal iz mariborske klavnice. Nam lahko o tem poveste kaj več?

Posnetek bika v bistvu ni bil povod za film, bil je motiv zanj. Povod je morda bolj bila situacija z drugim bikom, ki je že pred tem posnetkom, pred leti zbežal iz klavnice. Takrat sem veliko razmišljal o sami situaciji in dogajanju okrog nje. Dogodek mi je dal misliti o tem kako smo ljudje, da ne rečem človeštvo, izgubili empatijo in sočutje do vseh živih bitij. Primer bika je pokazal, da ljudje pogosto nismo sposobni sočutja niti izjemoma. Bika, ki si je svojo svobodo izboril s tem, da uspel zbežati iz klavnice, so kaznovali. Kaznovali so njegovo željo po svobodi, čeprav bi mu to priborjeno svobodo lahko pustili. Naključni opazovalec je s telefonom posnel poskus pobega in ob tem posnetku me je začelo zanimati človeško dojemanje takšne situacije. Na osnovi tega, sem sestavil zgodbo, po kateri je posnet film Bik.

Kako ste sami doživljali omenjeno situacijo?

Glede situacije z bikom bi morda izpostavil način kako se je o dogodku poročalo v medijih. Tudi to sem vključil v sam film. Poročanje je bilo na neki ravni simpatične senzacije, popolnoma brez sočutja do živega bitja, ki se je borilo za svoje življenje. Lahko rečemo, da so skoraj vsi mediji zgodbo opisali skoraj kot nek vesel dogodek brez, da bi se vprašali o odnosu do živali in tematiki borbe za življenje, ki je v naših časih zelo prisotna na mentalni in intuitivni ravni. Menim, da bi ljudje morali to upoštevati in se več posvečati takšnemu razmišljanju.

Ste zaradi same izkušnje tega dogajanja in posledično razmišljanja o tem, pričeli dojemati  živali na kakšen drug način kot pred tem?

Sam ne ločujem sočutja med ljudmi in živalmi. Sočutje dojemam ne samo kot primarno, temveč eno izmed najlepših čustev, ki jih premoremo kot ljudje do svoje okolice in posledično do vseh živih bitij. Situacijo z bikom sem čutil podobno kot bi verjetno čutil do človeka, ki bi pobegnil iz nekega taborišča, če si predstavljamo, da bi bili ta trenutek v nekem vojnem stanju. Bik je med svojim pobegom pokazal iskrico življenja, katero je človeštvo takoj ugasnilo. Takšen dogodek kot je ta, vsekakor napeljuje na širše razmišljanje o našem odnosu do živali, predvsem rejnih živali. Menim, da je naš odnos do živali potrebno redefinirati in iz industrijske miselnosti preiti na bolj, kot sam poimenujem, indijansko miselnost. To pomeni, da je žival v našem življenju sopotnik , vreden spoštovanja. Moj namen ni, da bi kogarkoli kritiziral. Noben človek po mojem mnenju ni slab v osnovi. Težava je, da so ljudje zaradi kopice svojih težav, težav družbe, ki je vse bolj nečustveno naravnana, izgubili sposobnost čustvovanja celo v trenutkih, ko gre za trpljenje živali.

Kaj mislite je vzrok te izgube čustev v družbi?

Tukaj bi morda izpostavil socialne težave. V Mariboru vlada velika brezposelnost, tudi brezposelnost izobraženih ljudi, kar danes sploh ni več redkost. Vprašanje je torej, kako ljudem vrniti čustva. Če se za trenutek osredotočim na mesarje v klavnici. Ko je bik pobegnil, niso razmišljali o njegovem počutju, temveč so bili jezni nanj, ker je zmotil njihovo delovno rutino. Menim, da mnogim ljudem pri opravljanju tega poklica ni lahko. Zaradi delovne rutine se morda tega sčasoma sploh več ne zavedajo, dejstvo pa je, da se jim ta čustva nalagajo v podzavesti. V bistvu so tudi oni žrtve sistema na katere skorajda nihče ne pomisli.

Za snemanje filma ste uporabili tudi mariborsko klavnico, ki je bila ena izmed filmskih lokacij. Kako je bilo tam?

Za naš film nismo uporabili nobenih prizorov krvi ali klanja in po mojem mnenju to tudi ni potrebno. Že sam prizor očiščenega klavniškega orodja je dovolj, da poskrbi, da na dan privrejo določeni občutki. Klavnica je bila v času našega snemanja prazna in čista, kar je bilo tudi v našem interesu. V zunanjih hlevih so sicer mukali trije biki, kar je tudi zvočno posneto v filmu. Celotna situacija, njihovi glasni klici in klavniški prostori so očitno vplivali na celotno filmsko ekipo. Izkušnja je bila boleče zavedanje, da živali točno čutijo kaj se dogaja.

V vašem filmu je nastopal bik, kje je danes?

Naša ekipa je bika, ki je nastopal v našem filmu odkupila. V najboljši veri  smo ga odpeljali na varen kraj, kjer smo se dogovorili z lastniki, da bo umrl naravne smrti ali zaradi morebitne bolezni. Biki so velike žrtve industrije, mnogokrat spregledani. Ker ne dajejo mleka, so že ob rojstvu obsojeni na smrt, mnogi živijo le do svojega drugega leta starosti ali še manj, preden jih odpeljejo v klavnico.

Kakšni so vaši filmski načrti in projekti za prihodnost?

S filmom Bik trenutno delamo na distribuciji. Po festivalih si ga bodo gledalci lahko tudi ogledali na televiziji, približno v roku enega leta. Sicer o  svojih načrtih nerad govorim, lahko pa povem, da bom temo sočutje v nadaljnjih projektih razvijal naprej. Rad bi tudi prikazal nasilje, predvsem tisto prikrito, ki ga je po mojem mnenju v družbi vedno več, tudi v mikroskupnostih. Tukaj pa seveda ne gre samo za fizično nasilje, temveč tudi za psihično, ki mnogokrat pušča še večje posledice. Tabu je tudi psihično spolno nasilje, ki ga je vse več ali pa je ta občutek le posledica tega, da se o tem predolgo nismo pogovarjali.

Prizor iz filma BIK

Več fotografij in informacij o filmu Bik najdete tudi na njihovi Facebook strani.

KRATKI IGRANI FILM »BIK« – PODATKI O FILMU

Ekipa

Scenarij in režija: Bojan Labović, direktor fotografije: Jure Černec ZFS, montaža: Uja Irgolič, oblikovanje zvoka: Julij Zornik, scenografija: Matic Gselman,  kostumografija: Belinda Radulović, oblikovanje maske: Mojca Gorogranc Petrushevska, direktor filma: Miha Černec

Vloge: Jure Ivanušič, David Čeh, Nataša Tič Ralijan, Jurij Drevenšek, Mateja Pucko, Minca Lorenci, Nika Rozman, Janko Turnšek, Gorazd Marinkovič

Produkcija Makus film, producent Bojan Labović,

Koprodukcija Staragara, Studio Legen in RTV Slovenija

Sofinancerji Slovenski filmski center, Mestna občina Maribor

PRIJAVITE SE NA NAŠE NOVICE